Saharoza oktasulfat je disaharid, znan po svoji aluminijevi soli (sukralfat). Njegova splošna strukturna formula je C12H14O35S8-X8, kot je prikazano na naslednji sliki, kjer lahko X predstavlja elemente, kot so K, Na, Al, Ag itd. Sladkorni aluminij, znan tudi kot saharoza aluminijev oktasulfat, se pogosto uporablja pri zdravljenju razjed na prebavilih, lansirali pa so tudi sorodne izdelke, kot so sladkorne aluminijeve disperzibilne tablete, sladkorne aluminijeve kapsule in sladkorno aluminijeve žvečljive tablete. V kislem stanju želodca lahko sukralfat tvori netopen viskozen gel in se prilepi na površino sluznice prebavil ter tvori fizično zaščitno pregrado. Srebrov saharoza oktasulfat ne le preprečuje in zdravi okužbe, ampak se lahko uporablja tudi kot antibakterijsko sredstvo in ima potencialne učinke spodbujanja obnove tkiva. V liposomih se saharoza oktasulfat uporablja predvsem v liposomih irinotekana. Uporaba saharoze oktasulfata lahko naredi irinotekan gel ali oborino v vodni fazi in se stabilno naloži, kar izboljša učinkovitost inkapsulacije zdravila.
Saharoza oktasulfat (SOS) je tudi kemični analog heparina, za katerega se je izkazalo, da aktivira signalno pot FGF. Študije in vitro so pokazale, da lahko SOS simulira angiogenezo in celično proliferacijo, ki jo povzroča rastni faktor fibroblastov FGF, podprt s heparinom, spodbuja celjenje ran in olajša popravilo ran na sluznici. V eksperimentalni študiji, katere cilj je bil oceniti zaviralni učinek kislih polisaharidov iz rastlin na adhezijo patogenih bakterij, so poročali o primerjalnih podatkih med nizkomolekularnim heparinom in saharozo natrijevim oktasulfatom. V rdečih krvnih celicah, ki jih prebavi tripsin, lahko natrijev saharoza oktasulfat učinkovito zavira agregacijo krvnih celic, ki jo povzroča Porphyromonas gingivalis in vitro.
Sluznica je epitelno tkivo, ki prekriva notranjo votlino organizma in je pogosto izpostavljeno zunanjemu okolju, zaradi česar je dovzetno za okužbe s patogeni. V normalnih okoliščinah ima epitelij sluznice dobro vzpostavljen obrambni mehanizem za upiranje zunanjim mikrobnim okužbam. Kljub tem obrambnim mehanizmom pa jih med človeškim življenjem še vedno pogosto prizadenejo okužbe z malignimi patogeni. Da bi kolonizirali tkiva in se uprli naravnim obrambnim mehanizmom gostitelja, se patogeni najprej »prilepijo« na površino ciljnih celic. Zato je adhezija "ključ" do okužbe s patogeni, saj omogoča patogenom boljši dostop do hranil, spodbuja vstop toksinov v gostiteljske celice, olajša prodiranje patogenov v tkiva in povečuje njihove možnosti za organiziranje kolonij v biofilmih.
